Okus je čisto subjektivna stvar, zato ni ene pravilne izbire. Najlažje je, da začneš pri sebi. Najprej pomisli, kako pekoče sploh želiš. Nekaj blagega za vsak dan ali nekaj, kar se res čuti? Potem poglej, k čemu boš omako največkrat uporabljal. Pizza, burgerji, jajca, BBQ, azijska hrana… različne omake delajo čisto drugačen vibe. Pri vsaki omaki imaš tudi profil okusa, ki hitro pove, ali gre bolj v sadno, česnato, dimljeno ali kislo smer.

Za lažji izbor smo omake razdelili po moči pekočnosti in po kategorijah “kam paše”, da ne rabiš ugibati. Če pa se vseeno zatakne, smo vedno na voljo za vprašanja ali pa se oglasi osebno v fizični trgovini in skupaj najdemo nekaj, kar ti bo res sedlo.

Če se šele spoznavaš s pekočimi omakami, je dober trik ta, da pogledaš, kaj se najbolje prodaja. Te omake niso bestsellerji po naključju. So uravnotežene, okusne in delujejo na več vrst hrane. Hkrati je pametno preveriti tudi stopnjo pekočnosti, da približno veš, v kaj se spuščaš in ne greš takoj čez rob.

Če nas vprašaš, z naslednjimi zelo težko zgrešiš:

Secret Aardvark Habanero je prava daily driver omaka. Srednje pekoča, zelo okusna in res gre skoraj povsod.

Dirty Dick’s Hot Pepper Sauce je bolj sladkasta, malo tropska in presenetljivo dobra na azijski hrani ali pečenem mesu.

Heartbeat Camp Sauce je blažja, rahlo dimljena in noro dobra za sendviče, burgerje ali jajca.

Torchbearer Garlic Reaper sicer ni ravno začetniška po pekočnosti, ampak če obožuješ česen in pekoče, je to čista esenca okusa.

Da Bomb pa je bolj posebna kategorija. Ekstremno pekoča, idealna za šalo, izziv ali pa samo par kapljic za konkreten kick k hrani.

Če nisi prepričan, začni z manj pekočimi in se potem počasi premikaj navzgor. Tako je izkušnja precej bolj zabavna.

Pekočnost je precej relativna stvar. Kar je enemu čisto okej, je lahko za drugega že čisto preveč. Vse je odvisno od tvoje tolerance in tega, kako pogosto sploh ješ pekoče. Zato imamo svoj sistem pekočnosti, označen z lestvico od kanček pekoče (1) do ekstremno pekoče (5), ki naj služi kot orientacija, ne kot absolutna resnica.

Za lažjo predstavo:

1/5 pomeni skoraj nič pekoče, bolj okus kot vročina.

2/5 je zmerna pekočnost, nekje v rangu klasičnega Tabasca.

3/5 že konkretno peče in se jo lepo zaveš.

4/5 zelo peče in toplina ostane še nekaj časa.

5/5 pa je rezervirana za pogumne ali za tiste z res visoko toleranco.

Če nisi prepričan/a, vedno svetujemo, da začneš stopničko nižje in vidiš, kako ti sede. Pekočina naj podpira okus, ne pa ga povozi.

Verjemi, tudi mi nismo neki veliki fanatiki ekstremne pekočine. Kul je za probat, za kakšen izziv ali malo zajebancije, ampak ne ravno za vsak dan. Veliko raje imamo omake, kjer pekočina ne prevzame vsega, ampak pusti prostor okusu, da pride do izraza in lepo dopolni hrano.

Zato imamo v ponudbi precej omak z oznako kanček (1/5) ali rahlo (2/5) pekoče. To so omake, ki jih lahko brez skrbi uporabljaš vsak dan, brez potenja in solz, pa vseeno dodaš hrani tisti “nekaj več”. Če misliš, da pekoče ni zate, znaš biti pri teh prijetno presenečen.

Absolutno ne. Razen če res pretiravaš ali posežeš po nečem ekstremnem tipa Thermageddon ali Doomed. Dobra pekoča omaka ima na prvem mestu okus. Sadnost, kislina, česen, dim… pekočina pride zraven, ni glavna zvezda, je pa seveda tudi zelo pomemben element.

Mi na pekočino gledamo kot na pomemben doživljaj, ki podpira vse ostalo. Razmišljaj o pekoči omaki podobno kot o česnu ali soli. Če jo uporabiš zmerno, bo hrani dodala globino, več plasti in na koncu več užitka. Cilj ni, da te peče, ampak da hočeš še en grižljaj ;)

Danes poznamo res ogromno vrst čilijev, ki prihajajo iz različnih koncev sveta in se med sabo precej razlikujejo. Vsaka pekoča omaka v naši ponudbi je v osnovi zaznamovana s svojo glavno igralko – čilijem, ki ga vsebuje največ. Ta določa ne samo pekočnost, ampak tudi karakter okusa.

Habanero je pogosto sadnejši in bolj aromatičen, jalapeño lahek, svež in prijazen, ghost pepper je oster in agresiven, čili paprika pa je kategorija, ki vsebuje omake z različjimi vrstami in se težko določi glavnega akterja. Ko proizvajalec določeno vrsto čilija pametno združi z začimbami, kislinami ali sadjem, se iz tega razvije nekaj, kar je več kot samo pekoče. Takrat nastane prava poezija v flaški.